Odsevanja – Revija za leposlovje in kulturo (Odsevanja – Magazine for Literature and Culture), št. 101/102, 2017.

Generacija slovenjgraške slikarke Katje Felle, rojena na pragu zadnjega desetletja pred milenijskim obratom, je prva, ki se je samoumevno in brez zadrege udomačila v novem, revolucionarno drugačnem zrenju sodobnega življenja, preplavljena z elektronsko generiranimi medijskimi podobami. T. i. Novi mediji delujejo kot pospeševalci razpršenih podob, pri katerih historicistična logika vrstenja izgublja tla pod nogami. Med umetnostjo (ustvarjalnostjo) in zgodovino morda še obstaja napetost in neke vrste interakcija, nikakor pa ni umetnost zgolj specifična odslikava zgodovinskega stanja. Že s t. i. Postmodernizmom je čas postal skrknjena sedanjost. Razmerje do preteklosti se zdi prostorsko in nič več časovno, kot je dejal znameniti teoretik postmodernizma Fredric Jameson. Ali kot pravi njegov sopotnik Paul Virilio: odpisali smo logiko kronologije zgodovine in se znašli v intenzivnem, pospešenem svetu podob, ki mu dajejo ritem neskončno majhne enote časa. Zgodba tega trenutka se zapisuje s svetlobno hitrostjo, prehod od ekstenzivne prisotnosti časa do intenzivnega vživljanja v drveči fortissimo kaotičnega slikovnih vtisov pa evidentno pelje v reorganizacijo vsakdanjega življenja na vseh nivojih. Morda v resnici zopet vstopamo v obdobje prevrednotenja temeljnih predstavnih modelov v razvoju civilizacije, kot se je to v zgodovini kulture zgodilo z radikalnim zasukom v umevanju sveta v obdobju renesanse. Realni svet in naše predstave o njem naenkrat ne sovpadajo več popolnoma. Med njih so se vrinili virtualni svetovi »štiridimenzionalne« kompleksnosti. Dinamična sočasnost ekranizirane slike z veliko hitrostjo nanizanih podob interaktivno spodbuja vse čute in presega zmožnost zaznave in človeških refleksov, kontroliranih v razmerjih varne, racionalne distance. Vpreči se v voz interaktivnega potapljanja v paralelne elektronske svetove pomeni izpostaviti se doživljanju »estetske« halucinacije kakršnekoli, tudi politično in družbeno sprevržene realnosti. Poglobljeno razbiranje vsebine podob ne potrebuje refleksije, saj so tudi meje med realnostjo in fikcijo zabrisane. Razlikovanja med originalom in reprodukcijo, konstrukcijo in preslikavo, idejo in njenim simulakrom nenadoma ni več.

V takšnih pogojih zajemanja življenja je samoumevno, da Katja Felle ustvarja v intermedijskem polju umetniškega delovanja, razpetem med klasično površino slikarskega platna, različnimi elektronskimi mediji in videom ter angažiranim delovanjem v širšem kontekstu socialnih družbenih praks. V središču izbrane likovne opreme pričujoče številke Odsevanj pa so njena slikarska dela, zato se tudi ta komentar osredotoča na njene naslikane podobe, ki jih je doma na Koroškem prvič zaokroženo predstavila v začetku preteklega leta v Galeriji Ravne na Ravnah na Koroškem in jeseni še v Galeriji Miklova hiša v Ribnici na Dolenjskem.

Katja Felle je na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala v času, ko so starejšo zaslužno garnituro profesorjev, ki so zakoličili študijski program s prevladujočo paradigmo visokega modernizma, začeli nadomeščati mlajši pedagogi z izkušnjo postmodernističnega zasuka v smislu razširjenih umetniških praks. Vsaj v začetnih semestrih pa je slikarski študij v smislu osvajanja klasičnih slikarskih veščin ostal nespremenjen, zato se morata bodoči slikar in slikarka spopasti z dvoumno situacijo, ki jima na eni strani kot model ponuja »preživeli« status modernistično zasnovane slike, na drugi strani pa sta se, če hočeta najti svojemu času primerno obliko, prisiljena soočiti z radikalno drugačnostjo estetike digitalnih podob. Za slike Katje Felle se zdi, da zgovorno in nadvse prepričljivo podčrtujejo prav to, zgoraj zapisano dilemo. V palimpsestno »naloženih« slikovnih plasteh namreč odražajo spremenjeni ontološki status podob in njihovo značilno »razseljenost«, ki jim ne moremo določiti lokacije. Zategadelj so sestavljene iz drobcev, fragmentov in detajlov, ki se nikoli ne zmorejo sestaviti v celoto. Večinoma so izvedene v kombinaciji tradicionalnega slikanja s čopičem in digitalnega tiska na platno, njihova »pripoved« pa se odvija na površini, na napeti slikovni opni, ki nima globine, saj enako kot digitalna podoba na elektronskih ekranih drsi prek formata slike, kjer se na robovih vizualno ne zaustavi, temveč teče dalje v navidezno slepo polje. Katja Felle skuša zaustaviti neulovljive digitalne podobe, pri čemer grebe v njihovo neoprijemljivo, neobstoječo globino na način, da jih zgosti v sinapse, živčna vozlišča, v katerih še lahko razločimo strukturo v smislu oblike in velikosti, površine in izginevajočih robov … vse do teksture fraktalov, točk, iz katerih so sestavljene: najbolj sugestivno v ultimativni sliki TV Static Noise z »abstraktno« črno-belo preslikavo motnje t. i. belega hrupa (white noise), a tako, da je izvedena kot šivani gobelin, s čimer značilni simulaker digitalne podobe ironično vrača v svet otipljive tridimenzionalne resničnosti.

Katja Felle tenkočutno analizira logiko tehnološke samozadostnosti digitalnih podob, ki vsiljujejo vtis, da ne potrebujejo interpretacije. V vsakdanjem življenju v svoji pospešeni pojavnosti niti ne zdržijo dovolj dolgo, da bi jim lahko podelili vlogo in odgovornost, ki opravičuje njihov obstoj v odnosu do aktualne družbene stvarnosti v celoti. Če same sebe vzpostavljajo kot teleološko vrednost, saj se izkazujejo s čisto, neregulirano obliko produkcije, je toliko pomembnejše, da se, kot je to primer v sugestivnih slikarskih delih Katje Felle, kritično pojavijo v polju umetniškega.

Marko Košan