Miklova Hiša Gallery, Ribnica, Slovenia

29. 9. 2016 – 6. 11. 2016

Neo, glavni junak filmske trilogije Matrica, se v enem izmed prizorov znajde pred dečkom, ki s pogledom upogiba žlice. Presenečenemu Neu deček pojasni, da žlice ni možno upogniti, saj ta v resnici ne obstaja, in da žlica ni ta, ki se upogne, temveč on sam.

Nedavno smo ugotavljali, da so podobe v medijskem svetu raznolike in vizualno bogate. Danes lahko temu dodamo še, da so neizprosne, agresivne in celo nevarne, saj pogosto namensko manipulirajo z našim dojemanjem družbene, politične in ekonomske realnosti današnjega časa. J. W. T. Mitchell bi dejal, da to počnejo, ker si želijo biti ljubljene in žive. A zdi se, da je njihova želja po ljubezni in življenju prešla vse meje, zato se naš odnos do njih spreminja skoraj enako hitro, kot se one menjavajo v medijskem svetu. Hitro lahko ponotranjimo njihovo sporočilo, lahko smo kritični in jih le deloma upoštevamo, in prav enako hitro lahko postanemo letargični, neodločeni in apatični. Zakaj bi jim zaupali, ko pa se njihovo sporočilo lahko spremeni v hipu. Na videz dobro postane na podlagi izkušnje slabo ali pa vsaj vprašljivo. Pozabljeno postane popularno, lepo postane grdo in obratno. V tem kontekstu lahko gledamo tudi sodobno umetniško produkcijo, ki se ukvarja z vplivi mediatizirane podobe. Opozarja nas na manipulativne razsežnosti sodobnega medijskega sveta in nam ponuja hojo po robu spoznavanja neznanega, vendar le, če smo se pripravljeni upogniti in pogledati čez. 

Katja Felle slika do roba in čez. Njena podoba je formalno dobesedno večplastna. Enkrat je natančna in popolno izdelana, drugič je dovršena hitro in namenoma popačeno. Ko odkrijemo in prepoznamo eno plast, nas preseneti druga, pa zmoti tretja in tako naprej. Koda za razbiranje njenih podob se skriva v analizi ustvarjalnega procesa. Umetnico zanimajo pomen podobe v današnjem času, ko ta neusmiljeno tekmuje z mnoštvom drugih informacij, njena transformacija skozi razne komunikacijske kanale in vpliv. V kontekstu slikarstva jo zagotovo lahko uvrstimo med trenutno bolj prepoznavne, konceptualno dovršene in drzne umetnice, ki si upajo slikati to, kar se nam zdi na videz samoumevno in nepotrebno slikarjeve pozornosti. A ravno ta preprosta zapletenost motiva nas pripelje do točke, ko preizkušamo lasten pogled najprej na sliko in kasneje na realnost, ki nas obkroža. Gledanje slike Katje Felle je gledanje v zgodovino medijske umetnosti in hkrati pogled v prihodnost, v kateri lahko njene slike vidimo kot primer umetnine v času digitalne distribucije, elektronskih motenj in nadgrajene resničnosti. Tudi sicer se umetnost Katje Felle (performansi, video dela, gobelini, družbeno angažirane akcije kot medgeneracijsko povezovanje) giblje v odnosu med »gledati« in »videti«. Če »gledati« razumemo kot relativno pasivno akcijo, je »videti« izrazito aktiven proces razbiranja pomenov in interpretacije videnega. In ravno v tem kontekstu prevajanja pasivnega gledanja v spoznavo videnja se odvija dramatična igra kontrole nad segmenti, ki vedno znova krhajo našo realnost. Slike Katje Felle ponazarjajo ta vmesni prostor med gledanjem in videnjem; prostor, ki je ranljiv, podvržen manipulaciji in želji po kontroli. To je prostor, v katerem se zgodijo namerne ali naključne napake in transformacije pomenov. To je prostor, ki oblikuje naše vedenje o realnosti, v kateri živimo.

Božidar Zrinski